Pojav je povsem normalen, odvisen od zunanjih klimatskih razmer in neposredno povezan z dobro izolativnostjo ter kakovostjo izolacijskih stekel. Pojav je lahko prisoten tako na dvoslojni kot troslojni zasteklitvi, večini pa je pojav znan iz jutranjih avtomobilskih stekel. Do nastanka pride, ko je temperatura na površini zunanjega stekla nižja od temperature zunanjega zraka in je točka rosišča (temperatura pri kateri zračna vlaga preide iz plinastega v tekoče agregatno stanje) zunanjega zraka višja od temperature površine zunanjega stekla. Povedano drugače, zadostno vlažen zunanji zrak trči ob mrzlo površino zunanjega stekla.
Praktičen primer je hladno, jasno in vetrovno mirno zimsko jutro po jasni noči. Zunanje steklo je ohlajeno, nato pa začneta temperatura in vlažnost zunanjega zraka naraščati. Zunanje steklo se v tem primeru ne segreva sorazmerno s temperaturo zunanjega zraka, zaradi dobre izolativnosti izolacijskih stekel (nizka Ug vrednost) pa je prehod temperature iz ogretih notranjih prostorov prepočasen, da bi dodatno segrel zunanje steklo. To ostane hladno, s tem pa je omogočen nastanek kondenza, ki je prisoten po veliki površini stekla, medtem ko na robovih stekla navadno izostane. Slednje je posledica nekoliko slabše izolativnosti stekel na njihovih robovih zaradi t.i. robnega učinka medstekelnega distančnika. Na tem delu je prehod toplote iz segretega notranjega prostora na zunanjo stran hitrejši in s tem posledično preprečen nastanek kondenza.
Kondenziranje na zunanji površini izolacijskih stekel je torej odvisno od fizikalnih lastnosti stekla in zunanjih klimatskih pogojev. Pojavu se ni mogoče v celoti izogniti saj je površina zunanjega stekla vedno izpostavljena spremenljivim vremenskim razmeram.
